Do vprašanja izvajanja videonadzora z namenom preverjanja, ali zaposleni ravnajo skladno z obveznostjo, se je informacijski pooblaščenec že večkrat opredelil ter v zvezi s tem podal svoje stališče.

Osnovna pravila glede videonadzora delovnih prostorov so zajeta v 77. členu še vedno veljavnega ZVOP-1. Tako velja, da se izvajanje videonadzora znotraj delovnih prostorov lahko izvaja le v izjemnih primerih, kadar je to nujno potrebno za varnost ljudi ali premoženja ali za varovanje tajnih podatkov ter poslovne skrivnosti, tega namena pa ni možno doseči z milejšimi sredstvi.

Videonadzor se lahko izvaja le glede tistih delov prostorov, kjer je potrebno varovati prej naštete interese. Izrecno je prepovedano izvajati videonadzor v delovnih prostorih izven delovnega mesta, zlasti v garderobah, dvigalih in sanitarnih prostorih. ZVOP-1 od delodajalcev ne zahteva, da za vzpostavitev sistema videonadzora pridobijo soglasje zaposlenih, vendar jim nalaga obveznost predhodne seznanitve zaposlenih z nameravanim izvajanjem ter obveznost posveta z reprezentativnim sindikatom pri delodajalcu.

V splošnem je informacijski pooblaščenec odločitev o tem, ali je videonadzor za dosego zasledovanih ciljev potreben, prepustil delodajalcem, pri čemer je opozoril predvsem na načelo sorazmernosti ter spoštovanje načela najmanjšega obsega podatkov. Informacijski pooblaščenec je v svojih mnenjih opozoril, da tudi ko se ugotovi, da je pred varstvom informacijske zasebnosti posameznika treba dati prednost varstvu drugih pravnih dobrin.

Kar se pa tiče videonadzora v preventivne zdravstvene namene, je informacijski pooblaščenec ocenil, da izvajanje videonadzora v preventivne zdravstvene namene, ki ga je mogoče doseči tudi z drugimi, milejšimi ukrepi (npr. nadzorom nadrejenega), načeloma ni v skladu z ZVOP-1.  Informacijski pooblaščenec pa je posebej vzpodbudil delodajalce, da izberejo druga sredstva, ki manj posegajo v zasebnost zaposlenih.